Lepota samote na morju
“Sama? Kaj res? Za tri dolge mesece???”
Ko sem prijateljem in znancem povedala, da se spet odpravljam v Polinezijo, so skoraj vsi najprej globoko vzdihnili in takoj zatem dodali: “Blagor tebi….”. Sledili so komentarji na dejstvo, da odhajam sama.
“A ti ne bo dolgčas? Se ne bojiš? In kaj če se ti kaj zgodi?”
Tisti, ki me dobro poznajo, sicer niso kazali velikega presenečenja, saj vedo, da že leta najraje potujem sama.
Moje prvo samostojno potovanje ni bila zavestna izbira: preprosto nisem našla nikogar, ki bi v februarju želel ali lahko za dva tedna pobegnil na Kubo. To je bila usoda! Tisto prvo samostojno potovanje v tujino je bila namreč velika življenjska šola. Na poti sem se res ogromno naučila. Samostojno potovanje nas prisili, da zapustimo območje udobja, in že to je samo po sebi pozitivno. Med potovanjem smo prisiljeni navezovati stike s popolnimi neznanci, domačini in drugimi popotniki – z ljudmi, ki nas pogosto česa naučijo in ki jih zelo verjetno ne bi spoznali, če bi potovali v družbi. Druga dobra plat je ta, da smo prisiljeni sami odločati o vsem in iskati rešitve, ko gre kaj narobe. Prepričana sem, da bi moral vsakdo vsaj enkrat v življenju odpotovati sam. Kam in za koliko časa sploh ni pomembno. Ko gremo sami na pot, bolj učinkovito odkrivamo svet, ki nas obkroža, predvsem pa bolje spoznavamo sami sebe.

Pri jadranju ni nič drugače – jadranje s prijatelji je zelo zabavno in za mnoge je bistvo jadranja prav preživljanje časa v družbi. Tudi jaz imam včasih polno jadrnico ljudi: jadranje s prijatelji, križarjenja po Hrvaški, tečaji jadranja, nešteto aperitivov in večerij, skratka, moja jadrnica je pogosto polna življenja od jutra do večera. Tako sem izbrala, ker svojo strast do jadranja rada delim z drugimi. Ko pogledam osebo, ki se izkrca, in se zavem, da mi ji je v nekaj dneh uspelo predati svojo ljubezen do tega športa, se počutim resnično počaščeno, ponosno in zadovoljno.


Kdaj pa kdaj si zaželim, da bi imela morje samo zase. Tišina in samota ustvarjata posebno intimnost z morjem, ki se je v družbi preprosto ne da doživeti. Po takem poletju sem jeseni začutila potrebo, da ostanem sama z modrino.
Usoda mi je pomagala: ravno ko sem se vrnila z zadnjega križarjenja, me je poklical prijatelj.
“Za tri mesece se moram vrniti v Evropo. Imaš čas prileteti na otočje Tuamotu in malo poskrbeti za mojo jadrnico, dokler se ne vrnem?” Kakšno vprašanje!
Naslednji dan sem kupil letalsko karto in dva tedna kasneje sem že sedela na letalu Air France. Klicu Polinezije se očitno ne znam upreti. .
Takoj, ko sem si opomogla od jet-lag, sem dvignila sidro in jadra ter usmerila premec proti jugu. Destinacija Hirifa, eden najlepših zalivov v Južnem Pacifiku!

Že dve leti nisem jadrala na tisti jadrnici, zato sem začela plovbo z nekaj negotovosti in strahu… a to niso nujno negativna čustva, v tem primeru so me prisilila, da sem bila zelo pozorna in osredotočena na to, kar sem počela. Pravzaprav je previdnost nujno potrebna vselej, ko jadramo v koralnem atolu. Poleg vseh običajnih previdnostnih ukrepov sem morala imeti oči atalno uprte naprej, da ne bi slučajno zadela v kakšno koralno glavo, ki ni označena na kartah.

Bila sem izredno koncentrirana, a moje srce je pokalo od sreče. Tu in tam sem si vzela trenutek odmora, da sem globoko zadihala in se razgledala naokrog. Nekaj sekund počitka mi je zadostovalo, da sem na polno zaužila lepoto okrog sebe in si napolnila pljuča z morskim zrakom. Priznam, da se mi je kar smejalo od ponosa, ki ga prinaša samostojno jadranje. Ob odsotnosti drugih članov posadke, ki bi jih lahko krivili, moramo sami prevzeti polno odgovornost za vse odločitve in napake. Soočiti se moramo s svojimi omejitvami in slabostmi ter iz sebe izvleči vse svoje sposobnosti in moč, da pridemo do cilja.
Ko gre vse narobe, je težko. Pogosto sem jezna nase ali na jadrnico, običajno se zgodi tudi to, da se od pretirane napetosti ali utrujenosti zjočem.
Ko pa gre vse dobro, ko pasatni vetrovi polnijo jadra in se okoli mene blešči mirno morje lagune, takrat jadranje postane čista radost. Včerajšnje jadranje me je napolnilo z lahkotnostjo, radostjo in čudovitim občutkom popolne svobode.


Od nekdaj vem, da rada potujem sama, sedaj pa odkrivam, da še raje jadram sama.

Srečno sem prijadrala do Hirife in nekako se mi dozdeva, da se tri mesece ne bom premaknila od tu.

